Mnogo, mnogo je pozitivnih rešitev. Ni nam potrebno vsega storiti naenkrat. Hitimo počasi, tudi če je dan dolg le štiriindvajset ur. Verjemite, da pa ni vedno tako.
To vedo povedati živahne stene medvedove dežele, dobro znane stavbe Pediatrične klinike, razpete med velikimi kostanji, ki pa molčijo in trpijo z mladimi junaki. Opazujem ljudi, ki prihajajo. Potlačeni od bolečin in zamišljenih obrazov počasi stopajo proti svojim ordinacijam in pričakujejo odgovor na vprašanje "Koliko časa še?" Visoka strokovnost in prijaznost medicinskega osebja je tisto, kar jim vliva upanje.
Ne spominjam se več, kako sem sama doživljala sedemnajsti rojstni dan. Takrat ti čas zagotovo ne pomeni veliko. Poln si želja, hrepenenj. Cilji pa so kot mejniki na tej dolgi poti v neznano. Ob sedemnajstem letu Bojan doživlja vsak dan kot nov dar. Junak iz ajdovskega konca Slovenije. Predvsem je teh sedemnajst let zanj zaznamovalo nešteto spletov človeških odnosov in predvsem težka bolezen, s katero se bori zadnja tri leta. "Potreben bo ponovni poseg." Tri leta se je boril in se še bo. Vsak dan. Rak ostaja še vedno težka bolezen, pogosto vezana na dolgotrajno, večkrat mučno zdravljenje. In v nekem obdobju zagotovo pomeni živeti z negotovostjo. Vsaj neko obdobje.
Človek navadno zamuja vse preveč pozitivnega, uresničena želja pa je eden od tistih srečnih mejnikov v življenju. Dr. Jazbec je glavni krivec, da se je zgodilo. Bojan se živo spominja, kako je sestra rekla "Bojan, obiski." Pomislil je, kdo bi to lahko bil. Neverjetno, člani skupine Atomik Harmonik! Špela in Špelca z moškim spremstvom. Katapultiralo ga je v sedeči položaj in ostal je brez sape. Prevelo ga je obupno veselje. Saj ni mogel verjeti, da so prišli do njega! Srce se mu ni in ni nehalo smejati. Pravi, da so zabavni in lepi kot ljudje. Uro in pol so klepetali o vsem mogočem. Izmenjali so si e-pošto in ga povabili na koncert, saj je bil zanj prikrajšan tik pred četrto operacijo. Pri srcu mu je pač turbo folk glasba in nikoli je ne bi zamenjal za moderno glasbo, ki jo poslušajo sovrstniki. Sporočlo pesmi je glavno, pravi. Bogata darila se ne morejo primerjati s temi majhnimi, največkrat skritimi željami. Človek pozna dragocenost tistega, za čemer je tekel, pri tem pa pozabil, da pravzaprav nosi srečo s seboj. Za to dobro premišljeno uresničitvijo želje stojijo njegova najdražja mama, Atomik Harmonik, oddelčne sestre in zdravniki, ter sklad Uresničujmo želje.
Ker je Bojan pravi junak sem prepričana, da bo nekoč spoznal ženo, odprl svoj hram in se ukvarjal z njemu najljubšo, preko štiristo let, staro trto. Ker je zaljubljen v hitrost, bo zagotovo lastnik svoje ne-vem-koliko kubične Honde. In z vetrom v laseh bo lahko odkrival poznane in nepoznane kraje in doživljal številne lepe trenutke. Do takrat pa naj mu še naprej življenje bogati najljubši bratranec Denis.
Nazaj na vse zgodbe